По просьбе организаторов размещаем информацию о премьерном показе фильма "Как я провел этим летом",
который состоится 8 сентября с.г. в Кинодворе www.kinodvor.org.
Начало премьерного показа в 21.00, после чего фильм будет в ежедневном репертуаре до 28 сентября.
Kako
sem preživel to poletje
Kak ja
provjol etim letom
Rusija, 2010, 35 mm, barvni, 1:1.85, 124 minut
režija Aleksej Popogrebski
scenarij Aleksej Popogrebski
fotografija Pavel Kostomarov
montaža Ivan Lebedev
glasba Dimitrij Kathanov
produkcija Roman Borisevič, Aleksander Kušajev, Sergej Člijanc
igrajo Grigorij Dobrigin, Sergej
Puskepalis, Igor Černevič (glas)
distribucija
v Sloveniji Demiurg
festivali,
nagrade
Berlin 2010 (srebrni medved za najboljša
igralca in izjemen umetniški dosežek v fotografiji). London 2010 (najboljši
film). Chicago 2010 (najboljši mednarodni dolgometražec). GoEast, Wiesbaden 2010
(nagrada FIPRESCI). Sydney 2010 (posebno priznanje žirije). Cinedécouvertes,
Belgija 2010 (nagrada Discovery). Liffe 2010. Zlati orel (ruska različica
oskarja) za najboljši ruski film leta, scenarij in fotografijo.
zgodba
Nekoč pomembna raziskovalna postaja v
arktičnem polarnem krogu je zdaj skoraj povsem opuščena. V njej živita le
Sergej, izkušeni meteorolog, ki je tu preživel že vrsto let, ter mladi Pavel,
ki je prišel nedavno, z željo po potešitvi pustolovskega duha. Kmalu naj bi
ponju prišla ladja, da ju odpeljale domov. Sergej nanjo komaj čaka, saj bi se
rad čim prej vrnil k ženi in otroku. Nekega dne, ko se odpravi na ribarjenje,
se oglasi radijska postaja. Sporočilo, ki prinaša tragično novico, sprejme
Pavel. Od takrat si tudi sam želi le eno – da bi se na obzorju čim prej
pokazala ladja in ga razrešila dolžnosti, da Sergeju preda sporočilo. A kmalu
zatem Sergej in Pavel prejmeta novo sporočilo – na ladjo bosta čakala še celo
leto ...
V psihološkem trilerju, umeščenem v ledeno
puščavo ruske Arktike, silovito trčita dve generaciji in dva intimna,
nasprotujoča si pogleda na prostor in čas, na izolacijo in preživetje. Prosta
priredba dnevniških zapisov arktičnega raziskovalca N. V. Pinegina iz leta
1912.
iz prve
roke
»Sam sem bil mestni otrok; ko sem bil star
kakšnih 14 let, sem po naključju naletel na dnevniške zapise Pinegina, ki je
leta 1912 sodeloval pri Sedovovi tragični odpravi na Severni tečaj. Odpravo so
pripravili v naglici, in ko je njihova ladja obtičala v neskončnem ledu, tisoč
milj od cilja in najbližje civilizacije, je vodja odprave z mirnim glasom
sporočil: 'Torej bomo tukaj preživeli to zimo.' (Na koncu sta bili to dve zimi
za posadko in večnost za Sedova. To je bil čas, preden so radio, reševalne
akcije s helikopterji in GPS postali potrošniške dobrine). Takrat mi je 'zima'
minevala kot polovica življenja. Pogosto mi še vedno. Odkar sem prebral te
zapise, pa občudujem zmožnost človekovega soočenja z realnostjo časa in
prostora, ki je tako drastično drugačna od naših ustaljenih razsežnosti, od
merila ur in minut, blokov in avtobusnih postaj. Film je v osnovi zgodba o dveh
osebnih (in nezdružljivih) pogledih na prostor in čas. Ker smo vsi mestni
ljudje, pripovedujemo to zgodbo iz perspektive mlajšega protagonista, čigar
življenjska izkušnja nam je veliko bližja. Vendar pa smo se hoteli pri snemanju
tega filma podvreči naravi skrajnega severa, se odreči rigidnim, vnaprej
zamišljenim konceptom ter z odprtostjo in skrbno pozornostjo sprejemati vse,
kar nam lahko ta ekosistem ponudi. In ponudil nam je ogromno.«
- Aleksej Popogrebski, režiser in scenarist
portret
avtorja
Aleksej Popogrebski (rojen leta 1972 v Moskvi),
sin scenarista Pjotra Popogrebskega, diplomira iz psihologije na Moskovski
državni univerzi. Leta 1994 s prijateljem Borisom Hlebnikovom, takrat študentom
filmske teorije na Vseruskem državnem inštitutu za kinematografijo (VGIK),
posnameta dva kratka filma, v letu 2003 pa še skupni celovečerni prvenec Pot v Koktebel (Koktebel), v produkciji Romana Boriseviča. Film se predstavi na
številnih mednarodnih festivalih (med drugim v Berlinu, leta 2004 pa smo si ga
lahko ogledali tudi na ljubljanskem Liffu) ter prejme vrsto nagrad (med njimi
nagrado mednarodnih kritikov FIPRESCI v Cannesu leta 2004). Od prvenca dalje
ustvarjata režiserja samostojno, vedno pa v sodelovanju s producentom
Borisevičem in produkcijsko hišo Koktebel. Popogrebski leta 2006 posname
samostojni prvenec Prostie vešči, ki
prejme nagrado za najboljšega igralca ter nagradi ekumenske žirije in žirije
kritikov v Karlovih Varih, nagrado za najboljši film na festivalu Premiers
Plans v francoskem Angersu ter zlatega orla ruske filmske akademije za
najboljši scenarij. Kako sem preživel to
poletje je avtorjev tretji celovečerni igrani film.
kritike
»Po odličnem prvencu Pot v Koktebel,
v katerem se je osredotočil na razmerje med očetom in sinom, se Popogrebski
tudi tokrat vrača k preiskovanju dinamike in vzgibov, ki opredeljujejo in
vodijo razmerje dveh oseb. A tokrat sta to tujca, osebi, ki se po spletu
okoliščin znajdeta na isti meteorološki postaji v arktičnem krogu. In prav ta
dva momenta – dejstvo, da se osebi ne poznata, da so jima njuni vzgibi
skrivnost, ter veličastno arktično okolje, ki določa tempo njunega razmerja –
je Popogrebski odlično izkoristil v tej atmosferski drami, ki se v nekem
trenutku prevesi v psihološko srhljivko.«
- Denis Valič, Pogledi
»Precej
klišejsko se sliši, če rečemo, da je glavna zvezda pokrajina, a v filmu Kako sem preživel to poletje tega ne
moremo zanikati ... Vendar ima narava v tej izjemni drami Alekseja
Popogrebskega še dva sijajna, presunljiva soigralca. /.../ Zgodbo, prežeto s
pomeni, lahko beremo kot brutalno zgodbo o odraščanju, v kateri predstavljata
moška surogatno dvojico oče-sin; kot kvazireligiozno preizkušnjo, ko se mora
mladi Pavel prebiti skozi pekel na zemlji, da bi se odkupil; ali pa kot epopejo
norosti in naravnih sil v stilu Kralja
Leara. /.../ Vendar film deluje hkrati kot neverjetna in napeta pripoved o
nadčloveški vzdržljivosti. Igra med moškima – na oba naletimo v klavstrofobičnem
bližnjem posnetku – nas zgrabi psihološko in ne izpusti.«
- Jonathan Romney, Screen International
»Veličastna
drama ... se začne s skoraj negibnim tempom in preraste v triler kipeče
napetosti, ne da bi se kadarkoli zatekla k cenenim žanrskim trikom. Še več, v
filmu ne najdemo nikakršne kvazispiritualistične navlake in obskurantske
simbolike, ki pesti toliko ruske art house produkcije. Film je preprosto sijajna
študija človekove krhkosti in ranljivosti. /.../ Odlične digitalne fotografije
Pavla Kostomarova praktično ne gre razpoznati od posnetkov s filmsko kamero. Visoko-resolucijski
format se izkaže kot popoln medij za snemanje teksture peščene prsti arktičnega
otoka, okrvavljenega mesa ulovljene postrvi in od vremena preperele kože obeh
mož. Sekvenčni time-lapse posnetki ujamejo čarobnost naravnega ognjemeta
spreminjajoče se svetlobe in vremenskih sprememb, zvok in glasba pa ves čas
ustvarjata svojo lastno, unikatno pokrajino.«
- Leslie Felperin, Variety
»Izjemno atmosferičen, napet in pretresljiv ... Film surove lepote.«
- Stephen Holden, The New York Times
»Silovit
film razpoloženja in suspenza, umeščen na arktično meteorološko postajo.«
-
Nigel Andrews, Financial Times
»Sijajno
odigrana in dinamično inscenirana študija človeške narave pod pritiskom.«
- mednarodna žirija festivala v Chicagu 2010
