Slovenci še poznamo širino slovanske duše?

Фотография и текст статьи из газеты Dobro Jutro

Slovenci še poznamo širino slovanske duše?

V sredo bo minilo 20 let od eksplozije enega bloka jedrske elektrarne Černobil, le dobrih 80 kilometrov od ukrajinske prestolnice Kijev. To je bila največja nesreča v kateri koli nuklearni elektrarni na svetu in je po zadnjih podatkih angleških strokovnjakov lana Fairlieja in Davida Sumnerja zahtevala med 30 in 60 tisoč žrtev - mrtvih in neozdravljivo obolelih.

Posledice takratnega žarčenja še danes vplivajo na življenja stotisočev. Zaradi jedrske ne­sreče ljudje umirajo še danes. Območje Černobila je zaprto. Bojda so se tja vrnili medved­je in volkovi, za katere so me­nili, da so v tem delu Ukrajine izumrli.

V Sloveniji deluje zanimivo društvo Ruslo, ki v posebni sekciji združuje v Sloveniji ži­veče Ukrajince. Zgodba o nastanku mednarod­nega kluba slovanskih rojakov je v tesni povezavi z notranji­mi potrebami in s stiskami šte­vilnih posameznikov, ki so pri­šli v naše kraje iz novonastalih držav nekdanje Sovjetske zve­ze. Evgenij Meleščenko, eden izmed pobudnikov in sousta­noviteljev društva Ruslo ter tudi njegov predsednik, sicer pa danes uveljavljen glasbenik v ansamblu ljubljanske Opere in baleta, v svoji zgodbi razkri­va prave vzgibe, ki so pripeljali do ustanovitve.

Ko si povsem nebogljen

Leta 1990 je prišel v Split. »Ugotovil sem, da v Jugoslavi­ji govorijo številne tuje jezike, le ruskega nihče,« se spominja Meleščenko. »Znašel sem se v popolni komunikacijski bloka­di. Doživel sem marsikaj, ven­dar menim,« pripoveduje v skoraj izborni slovenščini, »da
ni strašnejšega in bolj tesnob­nega občutka kot komunikacij­ska blokada.« Potem ga je pred 13 leti poklicna pot glasbenika pripeljala v Ljubljano. »Pridru­žil sem se ansamblu Opere in baleta in ugotovil, da je v njem veliko rojakov, zato je povsem normalno, da smo vsak prosti trenutek preživljali skupaj. Ti­sti, ki so bili v Sloveniji že dlje časa, so mi pomagali z nasve­ti, pojasnjevali so mi razmere in mi pomagali tudi pri ure­janju formalnosti. Si lahko za­mislite ta trenutek sebe, da pri­spete v neko državo, katere je­zika ne poznate, pa si morate urediti vse potrebno za bivanje in življenje? V okolju, kjer ni­kogar ne poznaš, nihče ne po­zna tebe, ne poznaš zakonoda­je, jezika, ne veš, kako si najeti stanovanje, se počutiš resnično nebogljeno.«
Sčasoma se je seveda krog znancev - pa ne le rojakov iz Rusije, Moldavije, Ukrajine, ampak tudi Slovencev - širil.

Druženje

»Po desetih letih smo spozna­li, daje postalo vsako naše sta­novanje pretesno za druženje. Tako za rojstni dan nisem mo­gel povabiti vseh prijateljev, ki sem jih želel videti ob sebi. Ve­deti morate, da mi tradicional­no nekatere osebne praznike praznujemo doma, mi ne pro­slavljamo v gostilnah in restav­racijah. In tako je zaradi vsega povedanega nastala zamisel, da bi ustanovili društvo, v kate­rem bi se lahko družili in tudi organizirali pomoč vsem no­vim prišlekom iz dežel nekda­nje Sovjetske zveze v Slovenijo. Ob božiču leta 2004 smo, tudi s podporo ruskega in ukrajin­skega veleposlaništva, ustano­vili društvo. V slabih štirih me­secih smo pridobili več kot sto članov. Najeli smo prostore za pisarno, uredili manjšo knjiž­nico, fonoteko in videoteko z ruskimi in ukrajinskimi filmi, tako starimi kot najnovejšimi. Tu se družimo ob čaju iz sa-movara, organizirali smo tudi brezplačno pravno pomoč, pri­pravljamo jezikovne tečaje, po­magamo pri prevajanju ...«

Ponosni na zgodovino

V tradiciji ruskih slovanskih narodov imata, tudi po raz­padu Sovjetske zveze, poseb­no mesto predvsem dva praz­nika - 9. maj, praznik veličast­ne zmage nad nacizmom in fa­šizmom, ter 8. marec, medna­rodni dan žena, če seveda ne izpostavljamo družabnih praz­nikov, kot je pravoslavno novo leto. »Od ustanovitve društva ob vsakem 8. marcu priredimo koncert s prazničnim progra­mom resne, narodne in tudi sodobne glasbe naših dežel,« pravi Meleščenko, ki ne skri­va zamisli, da si želijo s takšnim programom gostovati po Slo­veniji in tako z delom te glas­bene kulture seznaniti kar naj­več Slovencev. »Ob praznova­nju 9. maja pa ponavadi prire­dimo družabna srečanja v na­ravi.«

Ko najdeš korenine

Odvetnik Vanja Radanovič, ki je ob Aleksandru Belovu eden izmed soustanoviteljev dru­štva, sicer pa Slovenec, o raz­logih za svojo vpetost v delo­vanje društva pojasnjuje: »Po­čutim se Slovana. S prijatelji iz držav nekdanje Sovjetske zve­ze - in teh je veliko - čutim neko posebno človeško pove­zanost, čutim naše daljne skup­ne korenine, čutim neko po­sebno pripadnost. To je težko opisati, vendar je občutek, da ti je čustveno in duhovno nekdo zelo blizu, izjemno prijeten in te v trenutkih vsakodnevnega utrujajočega dela pomirja.« Danes ima društvo okoli 150 članov, od tega imajo 40-član-ski podmladek, prav toliko pa je v društvu tudi Slovencev. Zelo ponosni so na svojo in­teraktivno stran na svetovnem spletu. Stikov na teh straneh ne vzpostavljajo le člani med seboj, saj so po številnih sloven­skih krajih, ampak ugotavlja­jo, da stike s člani društva Rus­lo po spletu vzpostavljajo roja­ki iz domovin (Rusije, Ukraji­ne, Latvije, Belorusije, Molda­vije, Kazahstana in drugih) ter rojaki, ki živijo v drugih evrop­ski državah in po svetu, tja do ZDA in Kanade. Vsak dan ima njihova stran več kot 150 obis­kov. »V društvu nas je več kot 50 Ukrajincev,« pripoveduje Meleščenko, kije ponosen na svoje rojake, saj so to večino­ma vrhunski športniki, kultur­niki, računalniški strokovnjaki in znanstveniki ter so v Slove­niji cenjeni. »Slovencev pa nas je 30,« je dodal Radanovič.

Tradicija

Vodja ukrajinske sekcije Rusla Anna Krjačko je nad Slovenijo prav tako navdušena, čeprav je tu veliko krajši čas kot Me­leščenko. V društvu je izjemno dejavna, saj je spoznala, koliko lažje je s pomočjo vseh članov vstopati v vsakodnevno življe­nje v tuji državi. Naloga ukrajinske sekcije Edi­nost je tudi to, da s svojo dejav­nostjo omogoča slovenski druž­bi presegati nekatere stereoti-pe, ki veljajo o narodih nekda­nje Sovjetske zveze, predvsem o ženskah, ki prihajajo od tam v Slovenijo.

Meleščenko in Krjačkova pra­vita, da se pri organizaciji dru­žabnih srečanj soočajo s še eno težavo - v Sloveniji ne morejo dobiti živil za pripravo tradici­onalnih in obrednih jedi. Od vseh jedi za novoletno zabavo lahko skuhajo iz slovenskih ži­vil le kosilo, ko je v Ukrajini na mizah znameniti boršč (zele-njavno-mesna enolončnica na temelju rdeče pese), za slav­nostno večerjo pa se že zaplete. Seljodka (slanika), vložen para­dižnik, peljmeni (testenine) in ruska solata (pa ne takšna, kot jo lahko kupite v naših delika-tesah) so jedila »železnega« no­voletnega menija. In potem ko občasno odhajajo na obiske v svoje rojstne države, se vrača­jo v Slovenijo z živili za tradici­onalne obroke.

Vodke ne piješ, da bi se napil

»Pri nas še prave vodke ne do­biš ali zelo težko,« je pripom­nil Vanja Radanovič in ob tem spomnil še na en - zelo po­memben - stereotip. »V Slo­veniji vlada prepričanje, da so Rusi in Ukrajinci neizmer­ni pijanci, ki pijejo vodko v ne­izmernih količinah. No, o ko­ličinah mnenje ni ravno pre­tirano, vendar je treba vede­ti, da ob pravilnem pitju vod­ke sploh nisi pijan. Seveda go­vorimo o pravi vodki in ne go-rilki ali samagonki (krompir-jevki), ki sta nekaj takega kot pri nas tropinovec. Govorim o vodki Ruski standard ali vsaj Čajkovski.«

In v čem je skrivnost obredne­ga pitja vodke ali kako se vod­ko pravilno pije? »Tradicija pit­ja vodke je drugačna od deni­mo našega pitja alkohola. Rus ali Ukrajinec ne bo posegel po vodki v posebnem kozarcu, če ne bo na mizi videl prigriz­ka. Praviloma je to na več ko­sov narezan slanik (seljodka) in po vsakem kozarcu 0,5 vod­ke je treba takoj poseči po pri­grizku, pa čeprav je to vložen paradižnik, kumara ... Ob ta­kem načinu pitja vodka ne de­luje več kot alkohol. In če ve­ste, da se na družabnih sreča­njih zdravice kar vrstijo - ved­no se najde razlog za zahvaljevanje, kar slovanski narodi po­čno pogosteje kot drugi -, s takšnega praznovanja pa ljud­je ne odhajajo okajeni od alko­hola, kot to videvamo pri nas, potem je osnova za pitje vodke prav v spoštovanju tradicije in rituala,« pravi Radanovič.

Skrbijo za podmladek

Ravno včeraj so ustanovili tudi mladinsko sekcijo društva Rus­lo, v kateri je okoli 30 rusko go­vorečih mladih od 16. do 23. leta.
Ob slovesu je Evgenij Meleš­čenko ob siceršnji sproščeno­sti vendarle v nekoliko resnob­nem tonu dodal: »Radi poma­gamo tudi slovenskim podjet­nikom in turističnim agenci­jam pri vzpostavljanju stikov z republikami bivše Sovjetske zveze, pojasnimo jim razlike v mentaliteti med njimi. Trudi­mo se, da bi mednarodni klub slovanskih rojakov Ruslo postal pomemben dejavnik kul-turno-informacijskega zbliže­vanja med našimi narodi.«

Iztok Lipovšek